Nedelja pride, ne vem kaj bi poèel,
ne vem kam bi se dal, a marsikaj bi rad.
Grem v mesto, da bi sreèal me nekdo,
da bi kdo me spoznal in z mano bil.
Ponavadi nikogar ni,
gledam izložbe zaprtih trgovin,
gledam obraze neznanih ljudi,
tako neznansko tuji so.
Nedelja lep je dan
za sreène ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdi.
Nedelja lep je dan
za sreène ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdi.
Vreme je lepo, odpravim se tja
do mize kjer v miru pivo bom spil.
Do mize kjer bom kakšno uro prebil
v svoje misli ujet.
In mislil bom na nedelje doma,
na zbrano družino in obèutek praznika.
Takrat nedelje sem rad imel,
že dolgo ni tako.
Nedelja lep je dan
za sreène ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdi.
Nedelja lep je dan
za sreène ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdi.
Veèer ujame me na poti domov
do sobe, ki sem jo pred kratkim najel.
Do sobe kjer bom nekaj èasa živel,
dokler predraga ne bo.
Prižgem si radio, konzervo odprem,
na hitro zlikam kar sem zjutraj opral.
Jutri je služba, jutri zgodaj bom vstal,
vendar še dolgo zrem v noè.
Nedelja lep je dan
za sreène ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdi.
Nedelja lep je dan
za sreène ljudi,
a kdor je sam
se še bolj osamljen zdï.
