Izginjajo barve izginja nebo,
iz teme pristaja nekdo,
v srebrnih oblekah ob spremstvu lui,
prinaajo vest da te ve.
Na listu papirja je njeno slovo,
templ venus in notri adijo,
kam je el moj ponos,
moj trud moj pogum,
kaj je razlog da izgine stran od tu.
Vem jaz sem bil platina a hotela si ki,
jaz sem bil angel a zate hudi,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma pa ne znam priti tja,
(pa ne znam).
Ostaja njen vonj v okvirju obris,
raztrgane pesmi in zvok,
v prazni puavi e akam na njih,
strah ostaja vem da jih ve ne bo.
V pesek zdaj riem besede za njo,
in upam v odsev na Venero,
vse bi dal da bi izvedel zakaj in kako,
vse bi dal da pokaem kaj lahko.
Vem jaz sem bil platina a hotela si ki,
jaz sem bil angel a zate hudi,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma pa ne znam priti tja,
(pa ne znam).
In spet je veer,
spet je nad mano planet,
izgubljam vso svojo mo,
postajam slep,
prisluhi prividi vse se podira,
vse se krivi a ne smem,
pa vem, da lahko,
in vem, da lahko..
Jaz sem bil platina a hotela si ki,
jaz sem bil angel a zate hudi,
jaz sem bil kralj vsega,
a ti na Veneri jaz kralj vsega,
a ti si na Veneri.
Saj bil sem e platina a hotela si ki,
jaz sem bil angel a zate hudi,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma pa ne znam pritï tja...
